Utrip župnije

Trije krsti letos v Mannheimu

Lea Purić je bila krščena konec januarja. Doletela jo je čast prve krščenke v skoraj desetletnem obstoju kapele Maria Frieden v novem domu Caritas, kjer se zbiramo k slovenski maši v Mannheimu. Ker je kapela prvenstveno namenjena oskrbovancem doma Caritas, je razumljivo da tam še ni bilo krstov. Ker pa kapela služi tudi Slovencem tako rekoč kot župnijska cerkev, smo imeli dovolj upravičen razlog, da je bila v njej krščena. Družina Lee je narodno zelo pisana: Dedek je Črnogorec, babica Čehinja, oče Vaclav je odrasel v Mariboru in se zato ima za Mariborčana, njena mama Tina ter babica in dedek po njeni strani pa so Slovaki. Pri botrih pa se je slovansko krščansko zaledje še povečalo. Poleg botra Jana, ki je Lein stric, je bila botra Gorana, ki je hrvaškega rodu.
Krst je bil prav posebno doživetje za mannheimsko skupnost, saj krsta pri slovenski maši že nekaj desetletij ni doživela. Oče Vaclav je že dolga leta povezan z mnogimi duhovniki v Mariboru in na Češkem, zato ni čudno, da je poiskal slovensko skupnost v Mannheimu, čeprav stanujejo v Bensheimu. Hvalevredno je tudi, da sta starša čim prej želela krst, da bi Lea rasla z božjo milostjo.

Družina Dambach je imela šestindvajsetega marca trojni vzrok za slavje: Tretji sinček Oskar je bil krščen, najstarejši Jakob je imel na isti dan rojstni dan, oče Heiko pa en dan prej. V cerkvi Sv. Bonifacija v mannheimskem predmestju Friedrichsfeld se je zbralo veliko število sorodnikov in prijateljev mlade družine. Glavna zvezda je bil živahni sedemmesečni novokrščenec Oskar. Zanimalo ga je prav vse: obredna knjiga za krst, rokav župnikove albe (Bog ve, če ga bo to zanimalo tudi ko bo velik?), maziljenje s krstnim oljem in krstna sveča. Vmes se je pa stegoval k bratcu Jakobu, da bi ga pocukal za lase. Ker je Jakobu bratčevo veselje znano, se je zaščitil z rokama. Pri oblivanju s krstno vodo pa je iz širokega vrča voda tako pljusknila, da je presenetila oba, župnika in Oskarja, ki se je malo zdrznil, ustrašil pa ne. Voda mu ni pritekla za vrat, ker ga je mama Karin lepo nagnila, bradati bratranec v ministrantski obleki pa je dobro podstavil pladenj za vodo. Fotografom se je najlepši prizor ponudil ob izročitvi krstne sveče. Tako lepo je pogledal proti plamenu sveče in stegnil ročici, da bi bil prizor še za ilustracijo za krstni obrednik.

Nicole in Jani Dobovšek sta 25. junija prinesla k krstu hčerko Sofijo. Krst je bil v Schönstattski kapeli, ki so jo napolnili sorodniki. Najbolj daleč so imeli Sofijini stari starši, ki so prišli iz Argentine. Botra je prišla iz Švice, boter pa je imel najbližje, saj živi v Nemčiji. Imeli smo tudi tri ministrante: Sofijina sestrica Lara dobro pozna kapelo, saj že od majhnih nog prihaja z atijem. Pridružila sta še bratranec in sestrična iz Švice, ki je bila vesela, saj  v njeni župniji v Švici nimajo ministrantk. Proti koncu maše pa se je opogumil še Sofijin bratec Tim.
Pri maši in krstu se je prepevalo v nemškem, španskem in slovenskem jeziku.

Tudi Sofija se je po svoje oglašala, saj je bila stara skoraj eno leto. Zanimalo jo je vse, od zvončka do župnikove knjige, najbolj pa prižgan sveča po krstu, kot da bi vedela, da je njena. Na sliki se to dobro vidi.

Prvoobhajanec v Vöhrenbachu

 Edini letos nam znani prvoobhajanec slovenskih korenin je Janez Dežman iz Vöhrenbacha. Poznamo ga že dolgo, saj redno prihaja s starši k slovenski maši, njegova sestra Tamara pa že dolgo ministrira pri nemški in slovenski maši. Tudi Janez se nam je kot prvoobhajanec predstavil z ministriranjem. To je zagotovilo, da bomo še naprej imeli v Vöhrenbachu tudi nekaj mladine pri slovenski maši Obenem mislim, da je prvi predstavnik drugega rodu, ki ima nekoč zelo pogosto slovensko ime Janez.

 

Prvoobhajanec Janez Dežman
Lea Purić pri krstu
Oskar Dambach sprejema Kristusovo luč
Sofija Dobovšek se steguje za krstno svečo
Besucher / obiskovalcev: