Umrli 2019

Župnik Jože Cimerman je umrl na svoj 88. rojstni dan v Öflingenu pri Wehru.

Rojen je bil  10. februarja 1931 v Veržeju ob Muri. leta 1958 je pel novo mašo. Kaplan je bil v Laškem, nato pet let v Gornji Radgoni in potem še pet let v Beltincih. Leto in pol je bil župnik pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah. Za pet let je nato odšel za izseljenskega duhovnika v Mannheim. Po petih letih se je vrnil in postal župnik v Majšperku. Vendar tam ni imel miru pred »Udbo«, zato se je leta 1976 odločil oditi v Nemčijo na nemško župnijo. Šest let je bil župnik v župniji Öflingen pri Wehru, ki leži ob Renu na švicarski meji, nato pa šestnajst let župnik v župniji Wallbach - Bad Säckingen. Leta 1998 se je upokojil in naselil v svoji prvi župniji Öflingen. Leta 2008 je obhajal zlato mašo, katere smo se udeležili Slovenci iz vseh koncev mannheimske župnije v velikem številu.

Osemdesetletnico življenja je obhajal še pri dobrem zdravju. Pred nekaj leti pa se je pojavila zahrbtna bolezen, ki mu je začela jemati moči. Zadnje leto življenja se mu je celo podvojila, zato je imel kar precej težav, a jih je pogumno prenašal. Za šestdesetletnico mašništva ni mogel več iti v cerkev, ker ga noge več niso nosile. To mu je še dodatno vzelo nekaj pogum in moči. Biserno mašo je maševal kar v svoji dnevni sobi. Zazvonili so mu zvonovi v dveh cerkvah, a jih ni bilo slišati.
Posnetek pritrkavanja slovenskih zvonov ter pesem »Mašni biserni, pozdravljen« mu je vlilo toliko moči, da se je po maši in skupinskem fotografiranju z nekoliko pomoči postavil na noge in se z mnogi posamezniki stoje fotografiral.

Ker je bolezen napredovala, je bil odvisen od pomoči skrbne gospodinje Bernarde, medicinske sestre . Ko je v začetku januarja nenadoma umrla in je bil odvisen od oskrbe v domu ostarelih, so mu moči hitro pešale in končno ga je nebeški Oče poklical k sebi prav na rojstni dan.

Od njega smo se poslovili v polni cerkvi v Wehru in ga nato ob množici ministrantov in duhovnikov pospremili na pokopališče ob cerkvi, kjer čaka na vstajenje.

Gospod župnik Jože je bil človek, ki je s svojim umirjenim govorjenjem znal prenesti  umirjenost tudi na sogovornika. Znal je biti hvaležen za vsako malenkost. Rad se je zanimal, kaj se dogaja v Cerkvi v Sloveniji. Ob ustanovitvi murskosoboške škofije je kot duhovnik hotel ostati član mariborske škofije, v kateri je bil posvečen. Rad je pomagal sosednjim duhovnikom tudi po upokojitvi, čeprav so nekateri tudi izkoriščali njegovo pripravljenost in so ga kar pogosto prosili z nepotrebnimi izgovori. Imel je rad vernike in tudi oni so ga imeli radi. Zato ni čudno, da se je odločil biti pokopan med njimi, kjer je najdlje živel.

Gospod naj bo svojemu zvestemu služabniku, župniku Jožetu bogat plačnik!

Bernarda Baša je umrla 7. januarja v Öflingenu, pokopana pa je bila v rojstnih Beltincih.

Rojena je bila v zelo verni katoliški družini v Prekmurju. Izučila se je za višjo medicinsko sestro. Ker je bila sposobna in pogumna se je kmalu odločila da gre delat v bolnico v Švici. Tam se je izkazala z odločnostjo in strokovnostjo in si je upala tudi zdravnikom ugovarjati, kadar je vedela, da se motijo. Po več letih se je nato odločila, da gre delat na drugo stran Rena v Nemčijo. Kmalu so tudi na nemški strani spoznali njene sposobnosti in so jo spoštovali, kar je v poslovilni žalni slovesnosti povedala njena precej mlajša sodelavka.

Najbolj pa se je s požrtvovalnostjo izkazala, ko poleg službe sprejela še gospodinjenje pri župniku Jožetu Cimermanu. Ko mu je zdravje začelo pešati, je skrbela tudi za njegovo zdravje. V nemški župniji so jo klicali kar s »Sestra Bernarda«. Ko se je upokojila, se je želela vrniti v rodno Prekmurje, a se je žrtvovala in ostala, da je skrbela za gospoda župnika, ki je postajal čedalje bolj potreben pomoči. Človeku se vsiljuje tudi vprašanje, zakaj jo je Bog z možgansko kajo v noči med sedmim in osmim januarjem poklical k sebi, ko bi bila najbolj potrebna nemočnemu župniku Jožetu. Lahko le ugibamo, pravega odgovora ne bomo prej poznali, dokler tudi sami ne pridemo k Bogu. Z daritvijo svete maše za pokoj njene duše smo se v polni cerkvi poslovili od njenega upepeljenega telesa v ponedeljek 14. januarja v Öfflingenu. Žaro z njenim upepeljenim telesom pokopali v njeni rojstni župniji v Beltincih. Bog naj ji poplača za vse dobro, kar je storila bolnikom v bolnicah in še posebno župniku Jožetu. Gospod ji daj večni pokoj, in večna luč naj ji sveti. Naj počiva v miru!

Pokojni župnik Jože Cimerman
Pokojna Bernarda Baša

Umrli 2018

Metka Zeiser je umrla 2. septembra 2018 v Lahru, doma pa je bila v  Kenzingenu. Zadnje čase je verjetno zaradi bolezni nismo več videvali pri slovenski maši v Herbolzheimu.

Janez Bele je nepričakovano umrl prvega marca, ko je ravno pričakoval, da bo zapustil bolnico. Dolgo se je boril z zahrbtno boleznijo, tudi precej težav je imel s srcem, nazadnje pa ga je med spanjem presenetila pljučna embolija. Zelo ga je potrla smrt sina Johannesa konec novembra, kar je verjetno tudi botrovalo poslabšanju zdravja. Rodil se je pred osemdesetimi leti v Vrhpolju pri Šentjerneju na Dolenjskem. Izučil se je za odličnega mizarja in ta poklic je potem opravljal do upokojitve. Leta 1962 je prišel v Nemčijo in si našel službo v Achernu. Ko je spoznal Eriko Vreg, se je z njo poročil. Dolga leta sta stanovala v Garmshurstu. Rodili so se jima trije otroci, hčeri Erika in Albina ter sin Johannes, ki je pred tremi meseci nesrečno umrl. Janez je skupaj z ženo Eriko redno prihajal k slovenski maši v Herbolzheim. Vedno sta se pripeljala dovolj zgodaj, zato nista nikoli zamudila. Včasih pa sta vmes prišla k slovenski maši še v Rauental.

Po upokojitvi je Janez rad zahajal v naravo, zlasti v gozd in nabiral gobe. Zadnja leta mu je bolezen to njegovo veselje preprečila, kar za človeka, ki rad zahaja v naravo gotovo ni prijetno. V družbi ni dosti govoril, kadar pa se je oglasil, je njegov glas učinkoval umirjeno in optimistično.

Bolečine ob slovesu od dragega moža in očeta nihče ne more odvzeti, gotovo pa jo lahko vsaj malo ublaži bližina in sočutje prijateljev in znancev.

Predvsem pa ne smemo pozabiti, da nam naša krščanska vera govori, da smo življenje dobili od Boga, ki nas je ustvaril in nas ob rojstvu poslal na ta svet, da bi v tej solzni dolini zaslužili drugačno, bolj srečno življenje brez konca. Dokler živimo na zemlji, se nam zdijo trenutki žalosti in vsega težkega dolgi. Kdor pa prestopi prag večnosti k Bogu, je vse minulo zemeljsko krajše od trenutka, sreča, ki nas čaka v nebesih pa neskončna. Zato pokojnim tudi jok dragih domačih ne spravi v žalost, ker že brez čakanja vidijo svoje drage pri sebi, pa čeprav bomo še dolga leta živeli

Zato se pravzaprav poslavljamo samo od Janezovih zemeljskih ostankov, njegova duša pa že živi v večnosti pri Bogu, kjer je lahko še bližje, kot v času zemeljskega življenja.

Dragi Janez, pridružil si se sinu Jančiju, spočij se v miru skupaj z njim pri Bogu. Pri njem bodo izginile vse težave in skrbi zemeljskega življenja.