.

 Umrli 2018 Umrli 2017        Umrli 2016          Umrli 2015

Umrli 2017

Bog je poklical k sebi Johannesa – Jančija Bele. Pokojni Johannes se je rodil pred 49 leti slovenskim staršem Eriki in Janezu. Po končani maturi je želel študirati pravo v Heidelbergu, a je moral študij opustiti, ker bi bilo to preveliko breme za starše. Zato je šel raje v službo, da se je lahko sam preživljal. Samo dva meseca pred smrtjo je zamenjal službo in postal varnostnik v občinski ustanovi.
Vsako leto je za Miklavža rad prišel z družino v slovensko družbo v Herbolzheim, kjer je naredil vtis mirnega in uglajenega človeka. Imel je talent za glasbo. Njegovo veselje je bilo igranje pri godbi v Obersasbachu. Kar osem let je bil član te godbe.
Na praznik Vseh Svetih se je zgodila nesreča. Padel je z velike višine Ko sem zvedel za njegovo težko nesrečo in vsaj na videz čudežno nepoškodovano glavo, sem bil skoraj prepričan, da ga Bog obvaroval in mu namenil, da preživi nesrečo. Res ga je Bog pustil 24. dni pri življenju. Tudi zdravniki so se zelo trudili z mnogimi operacijami, toda ko je bilo že pričakovati, da bo po tolikem času boja za življenje začel okrevati, je njegovo telo začelo omagovati. Lahko bi se reklo: Človek obrača, Bog pa obrne. Johannesu je Bog ponudil boljšo možnost in on jo je sprejel, saj je imel dovolj časa, da se odloči po božji volji. Prejel je še bolniško maziljenje in blagoslov za umirajoče, potem pa je spoznal, da ga Bog kliče k sebi kjer bo zanj bolje, kot če bi moral živeti s hudimi posledicami nesreče. Iz nebes bo lahko spremljal vse svoje drage in jim bo bližje, kot če bi ostal na zemlji. Od njega smo se poslovili 5. decembra v Freiburgu.

V začetku maja je v bolnici v Ljubljani umrl Franc Kavčič. Rojen je bil v Beogradu, kjer je bil oče v službi, za domači kraj pa mu je veljalo Celje. Rad je imel hribe, v mlajših letih je bil celo plezalec. Ko je leta 1965 prišel v Nemčijo, je živel v Heidelbergu, zadnjih devet let pa sta z ženo Marjano živela v Sodražici in Ribnici, kjer sta imela za družbo še eno Štajerko Jožico, ki je prej tudi živela v Heidelbergu. Marjani izrekamo iskreno sožalje.

V marcu je umrl Janko Novak, ki je z ženo Margot rad prihajal k slovenski maši v Herbolzheim, dokler mu je zdravja dopuščalo. Zadnja leta se je že težko pogovarjal, lani ga je že zelo bolnega žena še zadnjič pripeljal k maši. Doma je bil na Dolenjskem, želel si je še enkrat pred smrtjo obiskati rojstni kraj, a ni mogel prenesti tako dolge vožnje. Zapomnili se ga bomo kot zvestega Slovenca pri slovenski maši in kot potrpežljivega v prenašanju bolezni. Ženi Margot, ki je za njega potrpežljivo skrbela, izrekamo iskreno sožalje.

Bog daj jim večni večni pokoj v nebesih.

pokojni Johannes - Janči Bele
pokojni Franc Kavčič
pokojni Janko Novak

Umrli 2018

Janez Bele je nepričakovano umrl prvega marca, ko je ravno pričakoval, da bo zapustil bolnico. Dolgo se je boril z zahrbtno boleznijo, tudi precej težav je imel s srcem, nazadnje pa ga je med spanjem presenetila pljučna embolija. Zelo ga je potrla smrt sin Johannesa konec novembra, kar je verjetno tudi botrovalo poslabšanju zdravja. Rodil se je pred osemdesetimi leti v Vrhpolju pri Šentjerneju na Dolenjskem. Izučil se je za odličnega mizarja in ta poklic je potem opravljal do upokojitve. Leta 1962 je prišel v Nemčijo in si našel službo v Achernu. Ko je spoznal Eriko Vreg, se je z njo poročil. Dolga leta sta stanovala v Garmshurstu. Rodili so se jima trije otroci, hčeri Erika in Albina ter sin Johannes, ki je pred tremi meseci nesrečno umrl. Janez je skupaj z ženo Eriko redno prihajal k slovenski maši v Herbolzheim. Vedno sta se pripeljala dovolj zgodaj, zato nista nikoli zamudila. Včasih pa sta vmes prišla k slovenski maši še v Rauental.

Po upokojitvi je Janez rad zahajal v naravo, zlasti v gozd in nabiral gobe. Zadnja leta mu je bolezen to njegovo veselje preprečila, kar za človeka, ki rad zahaja v naravo gotovo ni prijetno. V družbi ni dosti govoril, kadar pa se je oglasil, je njegov glas učinkoval umirjeno in optimistično.

Bolečine ob slovesu od dragega moža in očeta nihče ne more odvzeti, gotovo pa jo lahko vsaj malo ublaži bližina in sočutje prijateljev in znancev.

Predvsem pa ne smemo pozabiti, da nam naša krščanska vera govori, da smo življenje dobili od Boga, ki nas je ustvaril in nas ob rojstvu poslal na ta svet, da bi v tej solzni dolini zaslužili drugačno, bolj srečno življenje brez konca. Dokler živimo na zemlji, se nam zdijo trenutki žalosti in vsega težkega dolgi. Kdor pa prestopi prag večnosti k Bogu, je vse minulo zemeljsko krajše od trenutka, sreča, ki nas čaka v nebesih pa neskončna. Zato pokojnim tudi jok dragih domačih ne spravi v žalost, ker že brez čakanja vidijo svoje drage pri sebi, pa čeprav bomo še dolga leta živeli

Zato se pravzaprav poslavljamo samo od Janezovih zemeljskih ostankov, njegova duša pa že živi v večnosti pri Bogu, kjer je lahko še bližje, kot v času zemeljskega življenja.

Dragi Janez, pridružil si se sinu Jančiju, spočij se v miru skupaj z njim pri Bogu. Pri njem bodo izginile vse težave in skrbi zemeljskega življenja.