Umrli 2017        Umrli 2016          Umrli 2015

Umrli v letu 2016

December 2016

Ciril Vrabl se je nepričakovano prav v času božičnih praznikov 2016. Na sveti večer je Cirila zadela močna možganska kap, nekaj dni pozneje pa ga je Bog poklical k sebi. Rodil se je pred sedeminsedemdesetimi leti v Kuršincih pri Mali Nedelji na Štajerskem. Po poroki leta 1965 z Anico, ki je že bila v Nemčiji, je sem prišel tudi Ciril. Večino časa sta v Nemčiji živela v Schutterwaldu pri Offenburgu. Ciril je zadnjih osemnajst let pred upokojitvijo delal pri znani založniški hiši Burda. V zakonu so se jima rodili štirje sinovi, na starost pa sta se veselila petih vnukov. Vsi živijo v bližini, zato so se lahko pogosto obiskovali. Cirila so v zadnjih letih napadale mnoge nevarne bolezni, a je vse z božjo pomočjo premagal. Nazadnje pa je dobri Bog odločil, da se Ciril na hitro poslovi s tega sveta in ga je tako obvaroval pred morebitnim trpljenjem.. Ciril je bil vedno dobrodošel v vsaki družbi, posebno pri slovenski maši. Kljub zdravstvenim težavam, ki so ga pestile zadnja leta, ni tarnal, ampak je prinašal vedrino. Bil je zagotovo eden najboljših pevcev naše župnije. V nemškem zboru je pel tenor, pri slovenskih mašah pa je petje polepšal z basiranjem, ker smo bas najbolj pogrešali. Tako smo v Herbolzheimu imeli edino slovensko mašo, pri kateri se je slišal pravi bas in je bilo petje podobno zborovskemu. Rad je imel slovenske pesmi in jih prepeval. Najrajši pa je imel Slakove melodije, zato si je tudi zaželel, da mu pri zadnjem slovesu zazveni njegova melodija. Zazveneli sta kar dve: Slakova »Zvonovi«, namenjena prav zadnjemu slovesu in modernejša Ota Pestnerja »Slovenski zvon«, ki opeva domotožje slovenskega izseljenca. Pogreba se je kljub sneženju udeležila množica ljudi, da je bila polna velika pokopališka kapela. Tako se je pokazalo, kako priljubljen in poznan je bil Ciril v svojem Schutterwaldu. Tudi Slovencev ni manjkalo, predvsem tistih, ki prihajajo k slovenski maši v Herbolheim in Rauental.
Naj mu dobri Bog, katerega je Ciril zelo spoštoval in živel po njegovih naukih, nakloni večno veselje v nebesih.

September 2016

Maks Kodrič je bil konec septembra v petinšestdesetem letu nepričakovano poklican k Bogu.
Okrepljen s svetim maziljenjem se je v bolnici v Donaueschingenu s pogledom in rahlim stiskom roke pri poslavljal od družine in nato mirno zaspal v večnost. Še v mesecu avgustu je poln moči pripravljal vinograd na trgatev, peljal družino, vnukinjo Svejo in malega vnuka Elijo na romanje na Svete gore nad Sotlo in se veselil srečanja z znanci in prijatelji. Zato nihče ni mogel slutiti, da mu življenje hitro razjeda zahrbtna bolezen.
Pokojni Maks je bil doma iz Bušeče vasi v župniji Sv. Križ – Podbočje. Od kmetije se ni dalo dobro živeti, zato je z dvaindvajsetimi leti odšel v Nemčijo. Naselil se je v Mönchweilerju pri Villingenu v Schwarzwaldu, kjer je delal do upokojitve na CNC strojih. Po upokojitvi sta se z ženo Zinko preselila v njegovo rojstno vas, kjer sta si že prej zgradila novo hišo. Zelo je pogrešal obe hčeri, Moniko, ki je že poročena in mlajšo Ilono. Njo mu je uspelo prepričati, da se da tudi v Sloveniji živeti in se je pred nekaj leti odločila živeti pri starših v tudi njej ljubi deželi blizu Gadove peči.
Maksa smo poznali kot dobrodušnega, prijaznega in vernega človeka. Nikoli ni zamudil slovenske svete maše v Vöhrenbachu, dokler je živel v Nemčiji. Na srečanjih po maši pa je vselej odprl steklenico svoje modre frankinje in jo ponudil zbranim. Svojo vedro naravo je ohranjal tudi z igranjem na harmoniko, v največje veselje in ponos pa tudi skrb mu je bila njegova družina, posebno vnukinja in vnuček.
Od ljudi lahko človek kdaj doživi razočaranje, od Boga nikoli, čeprav bi se ob nenadni hudi bolezni lahko to komu zdelo. Maks je sprejel Božjo voljo, ko je spoznal, da ga Bog kliče k sebi. Ni se jezil na Boga, ampak je z velikim zaupanjem sprejel božje okrepčilo za zadnjo uro. Naj zdaj uživa večni pokoj in iz Božje bližine spremlja vse svoje najbližje prav od blizu, čeprav na zemlji ni dano, da bi ga lahko še videli ali slišali. Lahko pa se čuti njegova priprošnja, kadar se v stiski k njemu zateče po pomoč.

Februar 2016

Valentin Lesar se je okrepljen s svetim maziljenjem in svetim obhajilom v začetku februarja poslovil s tega sveta.
Rodil se je v Brežah pri Ribnici. Izgubili smo enega od stebrov slovenske katoliške skupnosti v visokem Schwarzwaldu, v Vöhrenbachu. Ne samo, da je redno prihajal k slovenski maši, ampak je tudi skrbel, da smo v cerkvi vedno imeli slovenske pesmarice. Še zelo bolan je iz zakristije prinesel težki kovček s knjigami. Dolgo, več kot osem let je trpel v težki bolezni, a je šele zadnja dva meseca obnemogel, da ni več mogel priti v cerkev. Tudi v bolezni je ohranil vedrino, čeprav je imel velike težave, najtežje so bile zanj noči brez spanja. V življenju je z ženo Julko večkrat poromal v Medjugorje, vsak dan molil rožni venec, v času bolezni celo večkrat na dan. Ko se je pojavila težka bolezen, ki jo je dolgo zelo potrpežljivo prenašal, je odkril umetniški talent. Že prej se je malo poizkusil v kiparstvu, potem pa je začel slikati s čopičem. Naslikal je nešteto slik, predvsem pokrajine. Hitro je postal znan po vsej okolici, prejemal čedalje več naročil, nikoli pa ni iskal zaslužka. Če pa je slike ponudil v odkup, je zaslužek namenil v dobrodelne namene.
Dvanajstega februarja dopoldne se je njegovega pogreba udeležilo dosti ljudi, Nemcev in Slovencev. Nemški župnik Schäuble je pri pogrebu opisal njegovo življenjsko pot, predvsem pa poudaril njegovo močno vero. Omenil je tudi zvestobo slovenski skupnosti in nemški župniji kot vzor integracije v krajevno župnijo in ohranitve svoje narodne pripadnosti. Ker spoštuje Slovence, je posebej naročil, naj tudi Slovenci po slovensko molimo. Tako smo ob odprtem grobu zmolili Zdravo Marijo in zapeli zadnji dve kitici pesmi Je angel Gospodov.
Kar težko si je predstavljati, da Tineta, kot smo ga klicali, ne bo več videli v naši družbi. Prepričani pa smo, da je na neviden način navzoč med nami, posebno pri slovenski maši, saj si je s krščanskim življenjem in mnogimi molitvami gotovo zaslužil, da ga je Bog sprejel v nebesa. Naj pri Bogu počiva v miru.

 

 

 

pokojni Ciril Vrabl
 
 
 
 
 

 

 

 

pokojni Maks Kodrič
 
 
 
 
 

 

 

 

Umrli 2018

Janez Bele je nepričakovano umrl prvega marca, ko je ravno pričakoval, da bo zapustil bolnico. Dolgo se je boril z zahrbtno boleznijo, tudi precej težav je imel s srcem, nazadnje pa ga je med spanjem presenetila pljučna embolija. Zelo ga je potrla smrt sin Johannesa konec novembra, kar je verjetno tudi botrovalo poslabšanju zdravja. Rodil se je pred osemdesetimi leti v Vrhpolju pri Šentjerneju na Dolenjskem. Izučil se je za odličnega mizarja in ta poklic je potem opravljal do upokojitve. Leta 1962 je prišel v Nemčijo in si našel službo v Achernu. Ko je spoznal Eriko Vreg, se je z njo poročil. Dolga leta sta stanovala v Garmshurstu. Rodili so se jima trije otroci, hčeri Erika in Albina ter sin Johannes, ki je pred tremi meseci nesrečno umrl. Janez je skupaj z ženo Eriko redno prihajal k slovenski maši v Herbolzheim. Vedno sta se pripeljala dovolj zgodaj, zato nista nikoli zamudila. Včasih pa sta vmes prišla k slovenski maši še v Rauental.

Po upokojitvi je Janez rad zahajal v naravo, zlasti v gozd in nabiral gobe. Zadnja leta mu je bolezen to njegovo veselje preprečila, kar za človeka, ki rad zahaja v naravo gotovo ni prijetno. V družbi ni dosti govoril, kadar pa se je oglasil, je njegov glas učinkoval umirjeno in optimistično.

Bolečine ob slovesu od dragega moža in očeta nihče ne more odvzeti, gotovo pa jo lahko vsaj malo ublaži bližina in sočutje prijateljev in znancev.

Predvsem pa ne smemo pozabiti, da nam naša krščanska vera govori, da smo življenje dobili od Boga, ki nas je ustvaril in nas ob rojstvu poslal na ta svet, da bi v tej solzni dolini zaslužili drugačno, bolj srečno življenje brez konca. Dokler živimo na zemlji, se nam zdijo trenutki žalosti in vsega težkega dolgi. Kdor pa prestopi prag večnosti k Bogu, je vse minulo zemeljsko krajše od trenutka, sreča, ki nas čaka v nebesih pa neskončna. Zato pokojnim tudi jok dragih domačih ne spravi v žalost, ker že brez čakanja vidijo svoje drage pri sebi, pa čeprav bomo še dolga leta živeli

Zato se pravzaprav poslavljamo samo od Janezovih zemeljskih ostankov, njegova duša pa že živi v večnosti pri Bogu, kjer je lahko še bližje, kot v času zemeljskega življenja.

Dragi Janez, pridružil si se sinu Jančiju, spočij se v miru skupaj z njim pri Bogu. Pri njem bodo izginile vse težave in skrbi zemeljskega življenja.