Umrli 2017        Umrli 2016          Umrli 2015

Umrli v letu 2015

Avgust 2015

Flavian Brandstätter

V avgustu je umrl enaindevetdesetletni Florijan oziroma, kot se je zadnja leta sam predstavljal, Flavian Brandstätter iz Rastatta južno od Karlsruheja. Do svojega petinosemdesetega leta je redno prihajal k slovenski maši v Rauental. Rojen je bil v vasi Breg pri Majšperku blizu Ptujske gore. Ob svojem življenjskem jubileju je izdal knjižico, v kateri z izrednim spominom opisuje svoja mladostna leta pred in med drugo svetovno vojno. Izučen je bil za kovača, a tega poklica ni dolgo izvrševal, ker je prišla druga svetovna vojna in je bil kmalu mobiliziran v nemško vojsko. Bil je na urjenju v Franciji, nato poslan na rusko fronto, kjer je bil ranjen. Ko je bil doma na okrevanju, so ga vojaške oblasti obtožile dezerterstva, za kar mu je grozila smrtna kazen. Za las se ji je izognil, ko se je zagovarjal, da bi se lahko skril in odšel k partizanom, ko je bil doma na dopustu, pa se je vrnil v svojo enoto na ruski fronti. Svojo pripoved konča z opisom sprave pred Marijino podobo na Svetih gorah, ko se je srečal z nekdanjim partizanom, ki mu je ob vračanju domov grozil z brzostrelko. Kmalu po vojni je prišel v Nemčijo in v Rastattu nadaljeval svoj poklic v samostojnem kovinskem podjetju, na katerega je bil zelo ponosen.
Flaviana oziroma Florjana, kot smo ga mi klicali, smo poznali kot sposobnega in podjetnega človeka, a nekoliko samosvojega. Takega so verjetno naredila težka vojna leta z mnogimi nevarnostmi. Nikoli pa ni zanemaril krščanske vere. Na svojem vrtu je postavil križ in Marijin kip v zahvalo, da je srečno preživel težka leta.
Naj se zdaj spočije pri Bogu, v katerega je vse življenje veroval.

April 2015

Milka Vončina se je rodila pred osemdesetimi leti v Gorenji Trebuši v idrijskem gorovju v družini Rijavec. Njen brat Stanko je bil pater pri klaretincih. Poročila se je z Ivanom Vončino in z njim prišla v Nemčijo v Sulzbach blizu Gaggenaua in Baden-Badna. Kmalu sta si postavila lepo hišo, da je bilo dovolj prostora za dva sinova, ki sta se jima rodila. Lani jeseni sta Milka in Ivan praznovala zlato poroko. Milko je v zadnjih desetletjih zaznamovalo več težkih bolezni, ki jih je zelo potrpežljivo prenašala ob veliki podpori moža Ivana, ki je zanjo v bolezni vzorno krščansko skrbel. Ko jo je zadela še možganska kap, jo je potrpežljivo hranil, vozil na vozičku ter jo razgibaval, da je že skoraj shodila. Potem je prišla še dodatna bolezen in je zadnja leta obležala v postelji. Mož Ivan je spoznal, da nima dovolj moči, da bi jo sam negoval, zato je poskrbel, da je prišla na pomoč negovalka.
K pogrebu 17. aprila je prišlo veliko ljudi, sorodniki iz Slovenije, slovenski prijatelji iz skupnosti slovenske maše v Rauentalu ter mnogo nemških prijateljev in sosedov. K pogrebu je prišel tudi pater Alfons, dolgoletni družinski prijatelj in samostanski sobrat pokojnega Stanka Rijavca. Pri samem pogrebu pa so se menjaje vrstile molitve v nemškem in slovenskem jeziku. Posebno je vredno še omeniti, da smo pri maši skupaj zapeli pesem K tebi želim moj Bog v nemškem in slovenskem jeziku.
Naj si pokojna Milka spočije od trpljenja in pri Bogu uživa veselje v nebesih.

Februar 2015

Dr. Jošt Žabkar je konec letošnjega februarja v triinosemdesetem letu umrl v Heidelbergu. Rodil se je leta 1932 v Ljubljani, otroška leta je preživel na Jesenicah. Po prihodu Nemcev se je družina umaknila v Ljubljano in nato v Rim, kjer je Joštov starejši brat Jože študiral cerkveno diplomacijo. V Rimu je Jošt napravil dva razreda gimnazije, po koncu vojne se je z družino preselil v Gorico in tam končal gimnazijo na slovenski gimnaziji. V Rimu je nato zaključil študij filozofije na papeški univerzi Gregoriani. Študij je nadaljeval še v Innsbrucku ter ga leta 1965 zaključil z doktoratom iz filozofije in italijanske književnosti. Za nekaj let se je spet preselil v Rim, kjer je dobil službo v vatikanski knjižnici. Po poroki z Ano Šturm leta 1967 je že naslednje leto postal profesor romanistike in italijanske književnosti na univerzi v Heidelbergu. Tu sta se zakoncema Žabkar rodila dva otroka, Borut in Dunja. Z veseljem je dočakal prvo vnukinjo in nato še dva vnuka, ki so mu v času hude bolezni pripravili sicer redek nasmešek na ustnicah.
Profesorja Žabkarja smo poznali kot moža globoke vere in zavednega Slovenca. Bil je spoštovan in priljubljen med študenti in med Slovenci. Rad je zahajal v slovensko družbo in se ni sramoval družiti s preprostimi ljudmi. Bil je nepogrešljiv član male slovenske skupnosti v Heidelbergu. Pri slovenskih mašah je z razločnim glasom pri molitvah in petju potegnil za seboj še ostale, bolj boječe glasove. Ko ga je bolezen privezala na invalidski voziček in na posteljo, je to pomenilo tudi zaton male slovenske skupnosti.
Od pokojnega dr. Jošta Žabkarja smo se v Heidelbergu poslovili v soboto 28. februarja, pokopan pa je bil teden dni pozneje v Gorici. Vernemu in zavednemu Slovencu dr. Joštu Žabkarju smo hvaležni za njegovo sodelovanje pri slovenskih mašah, v slovenski skupnosti in za pokončen zgled kristjana. Naj se tudi s pomočjo naših molitev spočije pri Bogu, v katerega je trdno veroval.

Slavko Kramar je v začetku februarja omagal od težke bolezni in se okrepljen z zakramenti preselil k Bogu v srečno večnost, kjer ni več bolečine, ne žalosti. rodil se je leta 1943 v verni prekmurski družini v Dolnji Bistrici. Izučil se je za dobrega zidarja in že z dvaindvajsetimi leti odšel v Nemčijo, saj v Prekmurju ni bilo dovolj dela. V Vöhrenbachu v Schwarzwaldu. Je spoznal rojakinjo Micko Zadravec, s katero sta se leta 1969 poročila. Rodili so je jim trije otroci, ki ohranjajo prijaznost, gostoljubje in vernost, ki so jih dobili od staršev. Kmalu je Slavko ob pomoči Micke sezidal lepo hišo. Poleg zidarskega poklica je imel veselje še ribnikom, ki ga je vzel v najem, da si je tam z ribolovom v tišini lahko malo spočil.
Za Prekmurce je znano, da so zelo navezani na verno domače Prekmurje, zato imajo v tujini veliko domotožje in se mnogi zelo težko vživijo v drugačno okolje z drugačno tradicijo. Posledica tega pa je, da jih kar precej preneha redno hoditi k maši. Pokojni Slavko se svoji vernosti ni izneveril. Kljub ljubezni do rodnega Prekmurja je se je znal vključiti v versko življenje v Vöhrenbachu. Prav posebej pa je zelo rad prihajal k slovenski maši in bil rad v naši družbi tudi po maši. Če ga ni bilo, smo vedeli, da je ali v Prekmurju ali pa težko bolan. Ko se je pred dvema letoma pojavila težka bolezen, je bila v bolnici njegova prva želja, da bi prejel zakramente sv. spovedi, sv. obhajila in sv. maziljenja, saj se je zavedal, da ima vsako dejanje, tudi zdravljenje, uspeh samo, če je božji blagoslov. Ko si je malo opomogel, je lani v jeseni z vso družino še enkrat obiskal rodno Prekmurje. In ko je bolezen nanj še huje pritisnila in ni več mogel k slovenski maši, je prosil za obhajilo v bolnici in nazadnje še po slovenski maši zvečer pred smrtjo. Od njega smo se poslovili z mašo in nato na pokopališču ob veliki množici nemških in slovenskih prijateljev. Velika cerkev v Vöhrenbachu je bila bolj polna, kot ob nedeljah. Hvaležni za njegov zgled vernosti in ljubezni do domovine mu želimo, da se pri Bogo spočije od trpljenja in uživa večno luč.